Zgodba enega natakarja

Dejstvo je, da mi je ime Andrey. To je problem. To je resen problem, glede na to, da delam v restavraciji. Taverna je prostor, kjer se ljudje sprehajajo, sprehajajo, napihnejo, prižigajo zvezde na nebu, sprostijo itd. To me ne veseli, saj veste, kakšen kontingent imamo. Resnično ne maram te preklete besede - rdečevratec. Toda kaj lahko narediš? Delo je delo.

Vsi se prej ali slej soočimo s to težavo - stranka/gost/kupec/obiskovalec/kupec ne razume. Zato reče: "Prekleto, ne razumem!". In natakar se nasmehne in zardi, čeprav bi tisti, ki ni razumel, moral zardeti. Ko v šoli nisem razumel trigonometrije, sem zardeval.

Česa točno gostje ne razumejo? No, na primer: - Hej, jebec, pridi sem. - Slišim te. - Hej, gamno, kaj pa naredi kri v mojih telečjih nabodalih. - To je zaklad, gospod. - Prekleto, hočeš težave? Šašlik ni ocvrt! Pokličite skrbnika. Administrator pride. - Hej, tukaj so mi dali surovo meso. - Meso ni surovo, je samo ihor. To je normalno za teletino. Preprosto, sicer bo kebab suh in ga ne bo mogoče jesti. - Ja, kaj mi povejte, šiš kebab pečem od svojega četrtega leta, zdaj bom šel in šiš kebabu povedal, kako se ocvre. Gre na žar in razlaga - Brat, poslušaj, no, priznaj: nisi pravi žar, ne razumeš, kako ocvreti meso

In tu je zgodba o tem, kako se marinira v majenici, cvre na trti, kako se pije, gradi hiše, vzgaja otroke, o tem, kakšen pravi moški je in kako zna rediti castric, o tem, kako je v devetdesetih metal naivne na babico. Ne pritožujem se, nikakor. To je običajna praksa v mojem mestu. V mojem mestu, kjer še vedno stojijo devetdeseta, je tako v redu. Samo gostje tega ne razumejo in to je slabo.

Pred kratkim sva z vodjo proizvodnje pekla jagenjčka na ražnju, kar na poletni lokaciji. Moški je prišel do mene in obstal. Pečem jagnjetino. Pravi "Ali ste kuhar?". odgovorim da. Pravi: »V družini imam dve božji kuharici: mamo in ženo. Seveda niso nikjer študirali in niso delali v restavracijah, a kuhajo bolje kot v kateri koli ustanovi. Nič nisem rekel. Potem mi je iz neznanega razloga rekel, kako pravilno kuhati okroško, da jo je tako kuhala njegova babica in tukaj je vse zajebano.Ne gre drugače. Potem je odšel in nisem ga videla.

Potem so prišli glasbeniki in začeli peti. In začel se je pravi zajeb: bakanalija! Vsi so se zgrnili na ples. Prva pesem je bila "Šopek belih vrtnic". Tekom večera lahko ta pesem zazveni petkrat in to je v redu. Nato so zapeli »z letečo hojo si prišel iz maja, nekaj tam septembra januarja«. Mislil sem, da so te pesmi že zdavnaj pozabljene, a ne. Leto 2012, vsi so stari 40-45 let, a vsi se želijo spomniti mladosti, diskoteke in naročijo "In spet siva noč in samo njej zaupam." Plešejo, se dotikajo žena drugih ljudi za riti, potem se stepejo, uro kasneje pa skupaj pijejo za isto mizo. Potem pa je glasbenik v mikrofon napovedal: "In zdaj bo ta pesem zvenela za Igorja iz prodajnega oddelka." Najprej sem mislil, da bodo zdaj ob glasbi na pamet brali besedo o Igorjevem polku, a ne. Ti uvodni akordi so zveneli iz pekla in hiteli "HELLO ANDREY!" Z Irino Alegrovo sva spoznala, da ne živim zaman. Da se nekdo kmalu želi objeti. V središču plesišča je plesal isti Igor, ki je jedel premalo pečen žar in na obrazu se mu je videlo, da je vesel in zadovoljen.

Potem spet "siva noč", po "bele vrtnice", pa "Ti si moj golob, moj nežni angel" in vsi plešejo in se zabavajo. Ženske splezajo na mize, dvignejo krila, vsem pokažejo kratke hlače in se ob tem veselo smejijo. Vsi možje se že dolgo ukvarjajo s solato. Bil je primer, ko je bila neka gospa ogorčena nad kozicami, da niso ekstravagantnega okusa in niso prefinjeni, nato pa se je napila, zaspala na stranišču in, oprostite, sranje, ko je padla s stranišča.

Potem spet »Živjo, Andrej« in z grozo sva končala z ovnom in se vrnila v svojo udobno delavnico. Oči so mi krvavele in hotel sem si odrezati ušesa. Spoznal sem, da nikoli ne bom natakar.

vir